Oddajo o problemih stanja psihoterapije v Sloveniji si lahko ogledate na spodnji povezavi

http://www.24ur.com/novice/slovenija/nisem-vedela-kdo-je-dober-terapevt-in-kdo-ne-imela-sem-slabe-izkusnje-sla-sem-k-napacnim.html?focus=1

 

Odziv prvič

Oddaja je dober primer družbeno angažiranega novinarstva, ki pristopa k zaznavi problema, da

je psihoterapevtsko področje kritično že dlje časa in da je skrajni čas, da država poizkusi  področje regulirati z zakonodajo in zagotovitvijo financiranje njenih dejavnosti, kar edino lahko naredi stroko dostopno večini tistih, ki jo potrebujejo  . V tem prihaja oddaja v trenutku, ki lahko zadane le v polno.

Prepričan sem, da se bo zadetek čutil tudi na Ministrstvu za zdravje, morda bo segel vse do delovnih teles parlamenta. Eno takšnih, ki je v njem zastopano tudi Slovensko krovno združenje za psihoterapijo se bo morda zganilo k namenom za katere je bilo ustanovljeno. To je bila po mojem mnenju prevesna oddaja v nizu nekaterih, ki so se zvrstile v zadnjih treh-petih letih. Mislim, da so vse sodelujoče strokovne osebe v oddaji iznesle pomembne in relevantne problematične resnice o stanju današnje psihoterapevtske stroke Prepoudarjanje, povezave tega poklica z kliničnim psihologom  zdravnikom ali psihiatrom, pa vendarle , kaže, na nek čas, ki je evropski psihoterapiji že dolgo presežen in  v katerem je bila presežena psihoterapija kot specialnost katerega koli poklica, temveč stacionirana v strokovno zavest , kot samostojen in  identitetno jasen poklic.

To je po svoje normalen pojav, saj kot smo lahko slišali, Slovenija za mnogimi državami v Evropi že več desetletij na tem področju razvojno zaostaja. Medtem, ko se mi lotevamo, upajmo da zadnjih hudih porodnih poklicnih krčev,( kjer so tokrat spet pri porodu zakona  pomagajo novinarji) imajo v Avstriji že   polnoletno stroko,  ki jo maha proti dvajsetim. Če naj torej s tem zakonom ne le zamudimo, ga je pomembno zastaviti iz več vidikov aktualne realnosti in ta preprosto pokaže, da so klinični psihologi, zdravniki in psihiatri v tem poklicu nekaj več kot manjšina  vseh tistih , ki izvajamo psihoterapijo bolj ali manj usklajeno z evropskimi standardi profesije. Tej so   vstopni kriteriji pomembni in ključni in presegajo visokošolsko, oziroma aktualno Bolonjsko izobrazbo. V načelu kompetentnosti, ki velja za osrednji didaktični smoter teh edukativnih programov, za  stroko ni pomembno od kje si vstopil, vendar, kje miliš izstopiti in s katero ravnijo svojih poklicnih kompetenc, te so pa enake za vse pred poklice. Zato velika večina psihoterapevtskih edukativnih centrov zavrača Bolonizacijo psihoterapevtske edukacije in išče drugačne povezave z akademsko sfero, takšne, ki dopustijo  izvorne didaktike, ki so razvijane že cela pol stoletja z veliko uspešnostjo na njihovih specifičnih poteh.  Omenjena, je notranje strokovna diskusija, ki se pa pri zagotavljanju najpomembnejšega-sprejetje dovolj pluralnega zakona, ki bo strankam/pacientom zagotavljal dostopnost do storitev, psihoterapevte pa motivacijsko potegnil iz močvirij prostega, večinoma urbanega trga, kjer se sedaj razvija po svoje v upanju na boljše čase. Podobno je na to usodo vezano razvijajoče se psihosocialno svetovanje (pogosteje označeno kot Counselling v razvitejši tujini, na primer Angliji)

 

Mislim, da je zakon potreben tudi zato, da se stroka ne bo preveč medtem zlo-birala in dodatno spuščala svoje edukativne kriterije ali se pričela igrati elitistične igre, katerim zgodovinsko gledano rada podlega. Skrb za pacienta mora biti v dobro vsem, tudi stroki sami. Vendar je, tako kot vsakega psihoterapevta, ki kaj da nase, tokom njegove edukacije in   osebnostne rasti , potrebno kako rešiti kako pred njegovim ali pogosteje njenim kontratransferom zlasti tistemu narcisističnega tipa , ki razkriva notranjo negotovosti stroke pred tem, da tudi sama dodatno odraste.  Slovenska krovna zveza šteje več kot dvesto evropsko akreditiranih psihoterapevtov, nekatere študije na akademski ravni pa akreditirajo le fakultete same.

Skratka razlike obstajajo, vendar nas  nebi smele ustaviti, da nebi vsi podprli roko, ki bo na ministrstvu za zdravje prevzela predlog zakona iz predala in v čim krajšem času njim krenila v smer parlamenta in vodila z vsemi sodelujočimi demokratičen in učinkovit dialog.

Izpostavljeno je bilo tudi drugo vroče polje- kdo naj psihoterapevte vzgaja. Odgovor je dokaj na dlani

namreč psihoterapevti in učitelji psihoterapije sami, država pa naj jim pri tem pomaga v Maovem stilu tisoč cvetov, kajti  le inštituti, in  društva, premorejo dovolj znanj in povezanosti s stroko za izvajanje takšnih programov. Delna centralizacija(poenotenih) delov študijskih programov, pa je lahko le dogovarjanje enakopravnih edukativnih subjektov in ne iz pozicij moči, ki naj bi jo zakon dal tej ali oni posamični edukativnih ustanovi. Naša stroka se mora namreč razvijati hitreje, dobro uporabljati notranje resurse kompetentnosti, neglede na to  ali obarvani še z belo haljo pri tem, ali niso.

 

Kolegialnost poklica, ki je v teh pogledih pluralen pomeni kolegialnost med bivšimi kliničnimi psihologi, pedagogi, sociologi, socialnimi delavci in številnimi  drugimi humanističnimi poklici, ki se medsebojno srečujejo v eni in isti kolegialni vlogi –slovenskega psihoterapevta  z veliko začetnico, ki si ga naše stranke v stiskah zaslužijo.

Dostopnost psihoterapevtskih storitev za vse za vse, ki jo v oddaji tako ustrezno poudarijo, seveda pomeni zagotovitev  zavarovalne osnove storitvam iz naslova  veljavnega zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Odpreti bo torej treba skupno mošnjo in farmacijo milo prositi, da se odpove delu svojega zaslužka na antidepresivih in antianxiolitikih, od katerih itak tudi v bodoče lahko pričakuje še nadaljnjo dobičkonosno rast.  Osebno verjamem, da bo s psihoterapijo lahko res zmanjšan obseg odsotnosti od dela zaradi teh nadlog depresije in anxioznih stanj prebivalstva, vendar mora pri tem ostati stroka neodvisna od zahtev družbe, ali njenega gospodarstva. Pravijo namreč, da je delavec svoboden šele ko lahko izbira med dvema službama in ne le eno.  Pričakovanje, da bi psihoterapija  odpravljala razloge za odsotnost iz službe je včasih naloga ki jo presega. Njen cilj je avtonomen posameznik, ki izbira ob zavesti teže in potencialov svojih izborov, vendar , ki izbira  izven nevrotičnih prisil .  Tako kot  tudi če poznamo občutke groze iz prve roke, zato še nismo depresivni, ali celo   anxiozni.  Tako je žalostno slutiti, da ljudje ne najdejo utehe v svojih delovnih kolektivih, ko jim je hudo in tega niso nujno krivi sami. 

Vprašanje  pandemične razširjenosti i depresivnih in anxioznih motenj je evropski in svetovni pojav in izziv .Vse večje zavedanje tega stanja tudi pri nas  bo naloga, ki bo z zakonom padla v roke tudi psihoterapevtom, ki po svojih močeh sodelujejo, oziroma hočejo sodelovati pri odpravljanju tega stanja in sočasno sodelovati  pri  svojem lastnem legalno družbenem identitetnem  porodu .  Zdi se, da tako utegne bit ta ne ravno sreča mnogih, tista porodna splavnica, ki bo olajšala pot   novemu  poklicnemu profesionalnemu plodu  v slovenski mreži uradne poklicnosti.

Prepričan sem, da takšne oddaje in še posebej ta, vlivajo nekaj  optimizma mnogim, ki so jim psihoterapevtske storitve pretežko dostopne. Prinašajo pa tudi upanje za stroko , ki so jo  krizne turbulence prostega trga, zlasti  v tem desetletju pripeljale na čeri hot dog psihoterapije

Tisti, ki radi kaj dajo na numerologijo lahko ugotovijo, da je preteklo od predanega osnutka zakona leta 2007 do teh dni že celih devet let namesto mesecev, si človek upa, da je na takšnih preprostih algoritmih kdaj kaj resnice in razloga, da upanje vedno umre zadnje.

 

Martin Bertok

Certified transactional analyst in clinical specialisation

Teacher and Supervisor of Transactional analysis in psychotherapy applications

 

 

 

Odziv na zadnjo oddajo 24 ur Inšptektor  drugič

 

V tem svojem odzivu na oddajo se bom zadeve lotil z uporabo ene od metod Sherlock Holmesa, ki je včasih   spravljala ob pamet , včasih pa navduševala njegovega prijatelja ( in zdravnika) Watsona. Primer te metode je epizoda »The dog that did not bark«, ali primer , ki ga Holmes  uspešno razreši, ne po tem kar mu ponudi prizorišče zločina, temveč tisto česar tam ni ali se preprosto ne zgodi, pa bi bilo pričakovati… .

 

Inšpektorat 24 ur kot enega od vidikov prikaza  težav sodobne stranke/potencialnega pacienta iščočega psihoterapevtske obravnave, ki na domačem brskalniku ne more najti seznama slovenskih psihoterapevtov, ki so že dosegli ali presegli sodobne standarde kompetenc evropske psihoterapevtske stroke v svome prizadevanju ne uspe najti dveh obstoječih povezav: http://www.skzp.si/register-psihoterapevtov/

http://www.zpsi.si/psihoterapevti-seznam

Primer je pri tem nekoliko nenavaden tudi zato, ker sta vsaj dve strokovni priči stanja v oddaji

navedeni prav na teh seznamih, ki čakajo, da jih psihoterapevtska zbornica ali najmanj sekcija s posebnimi pooblastili pri Zdravniški zbornici registrira kot uradno  državne.

 

Nihče od strokovnjakov na seznamih namreč predhodno preverjeno ni samooklican, temveč edukacijski soprodukt zunanje strokovne verifikacije, kakršne so v veljavi v serioznih profesijah.

Škoda, da tega Inšpektorat 24 ni našel, saj bi tako lahko oddaja dosegla še več, kot je pri svojem naporu, da zaščiti stranke/paciente  pred  izgubami svojega  časa in praviloma tudi denarja pri tem.

Oba seznama sta relevantna tudi zato, ker v njih posamezni strokovnjak ne nastopa kot   samooklicani psihoterapevt in free lancer obenem, temveč kot strokovno integriran profesionalec, ki v končni instanci na željo stranke lahko  in je zavezan odgovarjati in pojasnjevati  pred svojimi strokovnimi in etičniimi organi, če kdo iz ne nevrotičnih razlogov presodi, da ga je do strank/ pacientov ali kolegov polomil.

Žal strokovne organizacije, ki so vestno pripravile oba seznama in jih ažurno izpopolnjujejo, nimajo nobenih pooblastil, ki bi na primer določale spodnje in zgornje meje storitev svojim članom. To je vse veselo še naprej prepuščeno trgom. Zbornice   pri tem lahko dajo vsaj priporočilo in s tem vsaj do neke mere zaščitijo uporabnika. Primer slednje je na primer Socialna, ko gre za supervizijsko delo. Plačniki -  javni zavodi) se pri tem na to predlagano  tudi uspešno sklicujejo. Do psihoterapevtske  zbornice, smo kajpak  zaenkrat še dlje kot do zakona o psihoterapevtski dejavnosti.

Čeprav je tistim psihoterapevtom , ki so v okviru zdravstva že danes plačani (mislim, da ne dovolj) za svoje specialistično delo postlano bolje, kot mnogim strokovnjakom na prostem trgu in se lahko brez motenj delovnih, sanitarnih, finančnih in drugih inšpekcij posvečajo svojemu pacientu, je po drugi strani jasno, da so tam čakalne dobe tako velike, saj so zastonj ali skoraj zastonj za pacienta. Te vrste  bi bilo potrebno čim prej in čim bolje razpršiti do večine psihoterapevtom z ustreznimi koncesijami, da bi kolegi v belih haljah tudi nekoliko lažje zadihali.

 Predlog zakona je bil na Ministrstvo za zdravje oddan leta 2007. Takrat v slovenskem prostoru ni bilo nobene »akademične vrste usposabljanja,  ki jo kod danes kot edino možno nakaže oddaja. Če ne večina so prav vsi strokovnjaki, ki tam izvršujejo didaktiko izšolani v zato tradicionalnih  v veliki večini mednarodnih strokovnih organizacijah s katerimi so na primer društva, inštituti in druge pravno urejene oblike samoorganiziranja uspešno razvijale in razvijajo stroko. Zato na področju te specifične profesije  ni priporočljivo nakazovanje enačbe kompetentnosti izobraževalnih procesov z Bolonjskimi rešitvami, ki so menda tik pred novimi spremembami.

  Gobe rastejo najbolje po dežju, a ne smejo postati glavna hrana, ker so lahko pretežke za želodec. Zato škoda, da inšpektorat ni prikazal področje usposabljanja psihoterapevtov v širši perspektivi njene realnosti in v oddajo ni vključil niti ZPS ali SKZP. Če ne bomo cenili kar že imamo, bodo depresivne podobe  tega kaj vse se v psihoterapiji dejansko  dogaja persistirale, tudi, ko bi lahko ne.

 

Tako se zdi, da se je v vseslovenski igri »Kdo je lahko psihoterapevt« in kdo ne, pomalem ujel tudi inšpektor sam, ki je v oddaji o prikazovanju stroke več , veliko več izpustil kot prikazal.  Poudarjam, da to ne zmanjšuje visokih etičnih stališč Inšpektorja 24, s katerim je pristopil opozarjanju na probleme, le da ljudje v igre lahko vstopimo tudi ne povsem zavestno. Tu sem spet na strani tistih, ki se ozirajo po Avstrijskemu tipu pluralnosti edukacij po zgledu Avstrije. Tudi na tej ravni so zato fakultetno Bolonjske rešitve le  denimo 3 od 1000 rožic , ki morajo cvesti, da bo travnik psihoterapije vreden svoje besede.

 

Ker umora sicer  v našem Inšpektorskem  primeru ni bilo, in je prej - kot je bilo v oddaji ustrezno pojasnjeno  šlo za poizkuse in samomore ter nepotrebne dolge depresivne  ali pre anksiozne  ure in mesece premnogih. To še ne pomeni, da država s svojo Standby  in skoraj klasično  psihoanalitično nemim opazovanjem dogajanja nima prstov v vreči tako, da čuva svoj denar in čas za kaj drugega, recimo kar zase in je tudi dama v krču, ki nikakor da pusti denar od sebe, čeprav bi se ta že zdavnaj moral koristneje uporabiti.

 

Preprosto dejstvo, da je vsaj 80 % kvalificiranih psihoterapevtov v Sloveniji danes pol proletarcev, ki imajo redno službo, popoldne pa še psihoterapevtsko, bi podprtje tega poklica odprlo delovna mesta mladim  v ustanovam, kot so centri za socialno delo , bolnišnice, zavodi in še marsikje s tem, ko bi ti napol izkoriščeni   strokovnjaki polno zaživeli v novi legalni profesiji. Takšni učinki prevedbe zakona niso nepomembni niti za mlade socialne delavce, psihologe, pedagoge in druge, ki se s težvo dokopljejo že do opravljanja pripravništev, kaj šele svojih služb. Takšne vidike bi naj politika proučila čimprej,še e preden zakon država od stroke zahteva in ne le omogoči.

Kar menim da je pri tem vredno posebnega poudarka je, da državi ni bilo doslej potrebno nameniti skoraj ne centa, v to, kar je terjala samo edukacija psihoterapevtov v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih.  Nakazujem, na to, da Slovenija ima stroko, ki čeprav jo je potrebno  jasno razmejiti do šarlatanskih in kvazi znanstvenih ravni,   je le-ta  po marsičem enakovredna tistim iz razvitih držav. In vse to je dobila na samoiniciativnih tudi finančnih naporih psihoterapevtov, ki so in razumejo to svojo vlogo s polno odgovornostjo  in tudi v iskrenem poslanskem smislu.

 

Ne vem, če bo država pripravljena povrniti stroške samoizobraževanja vsem resnim psihoterapevtom, saj zakoni menda ne veljajo za nazaj, bi bilo pa lepo, če bi za vnaprej.

 

Martin Bertok TSTA-Clinical aplications